Kakšne prilagoditve pa lahko lastniki naredijo v vsakodnevni rutini doma?
Lahko delamo določene vaje, kjer ga postopoma navajamo na pritisk. Recimo, pes ne mara, da mu pogledam ušesa. Postopoma delamo vajo s fokusom na hrani, jaz pa se počasi dotikam ušesa, grem v uho, s palčko obrišem uho in tako naprej. Tako se pes nauči prenašati situacijo.
To lahko delamo tudi za kremplje, za privezovanje in tako naprej. Ampak pri hujših poškodbah je to zelo težko. In tukaj se spet pokaže, kako pomembna je preventiva.
Če recimo pes ne dovoli dotikov pri poškodbi hrbta, greš zelo počasi. Hrana pred nos, samo položaj roke, brez dotika. Potem rahel dotik. Ampak do močnejšega pritiska ne prideš v enem dnevu – traja lahko dva tedna.
Nekateri psi gredo hitreje, drugi počasneje.
Katere so pogoste napake, ki jih naredijo lastniki psov ko pes pokaže znake agresije?
Ena največjih napak je, da se človek čisto umakne. Pes se nauči: pokažem zobe, jaz si izborim svoj prostor. Čeprav današnja vzgoja stremi k temu, da psu damo prostor, ko mu je nelagodno. Ampak, ko mu jaz dam prostor, se pravi, da se popolnoma umaknem, se pes nauči, da je to zadosti. In ko naslednjič probamo spet nekaj narediti, bo izvedel še večji pritisk, ker se je naučil, da s pritiski doseže umik. Če pogledamo njihovo komunikacijo, deluje ravno tako. Pokažem zobe – se umakneš – jaz sem srečen. Zarenčim – se umakneš – jaz sem srečen. In ker vidi, da naslednjič to ne bo pomagalo, gre v začetni ugriz.
In tako počasi jača ta vedenja. Prvi ugriz je zmeraj brez škode. Zadnja verzija je pa zmeraj ta, da gremo šivat.
Napaka je torej, da se človek umakne. Najbolj pomembno je, da mi takrat samo počakamo. Ne nadaljujemo s pritiskom, se mogoče malo bočno obrnemo, ker ko smo frontalno obrnjeni proti psu, izvajamo pritisk. Če se bočno obrnem, pritisk zmanjšam. Se pravi, se ustavim. In ko vidim, da se pes malo umiri, takrat nadaljujem.
Recimo pri Ice-u, ko mu rabim prevezat rano, mi pokaže zobe. Takrat se ustavim in mu rečem »Ok, počakava.« In se potem spet nežno dotaknem in mi dovoli. S tem on samo reče: »Daj mi čas.«. Kazanje zob ni nekaj groznega. To je komunikacija. Nikoli pa mu nisem pustila, da bi se zaradi tega jaz umaknila. Samo počakala sem, da mu je spet prijetno, in potem nadaljevala.
Tako kot pri človeku, ki se boji igle. Če moramo nekaj narediti, bomo naredili, ampak si bomo vzeli več časa.
Ali si imela kakšne primere kjer je bila agresija zaradi bolečine obravnavana kot “neposlušnost”?
Recimo, prišla je psička, ki se je umikala, sedela postrani, ni hotela sodelovati. Lastnica je mislila, da je ona kriva, da je ona naredila napako pri vzgoji. Jaz sem imela ves čas občutek, da gre za bolečino. Šla je k veterinarju in ugotovili so hud artritis.
Imela sem tudi agresivnega staforda s potrganimi križnimi vezmi v obeh kolenih. Ko sem se ga dotaknila pri boku, je znorel. Spredaj ni bilo nič, ko pa sem počasi se bližala kolenu se je agresivnost stopnjevala. Peljali so ga k veterinarju in ugotovili so strgane križne vezi na obeh koelnih. Šepal ni nič.
Kdaj se odločiti za vedenjsko pomoč in kdaj za veterinarja?
Če vidimo konkretno šepanje ali fizične znake, gremo k veterinarju. Je pa fajn veterinarju dobro opisati rutino, kako se igra, kakšni so sprehodi itd. Če gre za vedenjsko težavo in človek ne ve, kam bi se obrnil se lahko najprej obrne na vedenjskega strokovnjaka. Na podlagi pogovora se hitro vidi, ali gre za fizično ali vedenjsko stvar.
Če imamo kombinacijo zdravstvene in vedenjske težave in moramo nekaj narediti, kar psu povzroča nelagodje in ne pusti, je včasih edina možnost sedacija. Pri premikanju psa pa poskušamo z improviziranimi pripomočki in čim manj pritiska.
Nagobčnik je prva stvar, ki jo uporabimo – tudi zato, da se mi sprostimo. Ker večina ljudi ima strah, da bo pes ugriznil. Realnost je če pes pokaže zobe še ne pomeni, da bo ugriznil. In pogosto lahko vse naredimo čisto normalno, samo z več previdnosti.
Kaj pa pri kroničnih težavah? Kako pa takrat postopamo, česa se lotimo najprej?
Pri kroničnih težavah je pomembno, da dobimo diagnozo. Da potem prilagodimo vaje. Da ne delamo nečesa, kar je za psa nemogoče, ampak prilagodimo …
Tukaj bom mogoče celo stopila v stik ali z fizioterapevtko, ali z veterinarjem, zato da vem, kakšne vaje sploh smemo delati in da lahko čim bolj učinkovito delamo naprej n
Potem pa kot neko pozitivno spodbujanje. Če imaš zaupanje v svojega psa, da se ne bo zgodil ugriz, mu lahko daš prostor in lahko nadaljuješ z določenim delom. Eni psi lahko celo življenje kažejo zobe in to nič ne pomeni, dokler smo mi trdni in delamo s feelingom, da psa ne boli. On bo preventivno pokazal zobe – to pomeni: »To me boli.« In čim bomo to poskušali nekako popraviti, bomo morali iti čez to fazo. Ampak vedno pridemo do tega.
Kako pa recimo, če imam psa doma in ga pregledujem – kako pristopati do psa, če veš, da lahko pokaže zobe ali ugrizne? Jaz bom tako rekla: če je pes 100 % navajen na gobčnik, delamo z gobčnikom. Če pes ni navajen na gobčnik in mu ga samo nataknemo, bo to povzročilo še več stresa in bo ponorel. Dobimo zelo popačeno sliko.
Če se le da, je včasih boljša varianta brez gobčnika, da pes še vedno lahko komunicira z nami. Da lahko opazujemo mimiko. Če imamo zaprt gobček, delamo počasneje. Če vidimo, da se učke razširijo, delamo počasneje. Delamo premore. Delamo res kratek čas in ves čas opazujemo. Idealno je, da je nekdo zraven, ki opozarja na signale.
Druga stvar je, da mi potem ne delamo sami in se ne držimo takoj za vrat. Če pa že vemo, da doma že prihaja do težav, da je pes že reagiral, da je nevarnost ugriza, potem hočeš nočeš damo gobčnik gor. Varnost mora biti vedno na prvem mestu – lastnika. Če se lastniku nekaj zgodi, vemo, kakšne posledice so lahko. Lahko se ustavi vse delo, rehabilitacija, vsakdan.
Zato vedno rečem: raje več zaščite kot premalo. Agresija ali ne agresija – mogoče beseda ni popolnoma pravilna. Jaz bom rekla, da v končni fazi govorimo o agresivnem vedenju. Ampak dejansko je res pravih agresivnih psov zelo malo, mogoče pet odstotkov. To so predispozicije. Vse ostalo je negotovost v ozadju in naučen bojni odziv.
Veliko ljudi reče, da je pes agresiven, v ozadju pa je strah ali negotovost. Če rečemo, da je pes negotov, je to čustveno bolj sprejemljivo, ampak realnost je, da se je naučil, s čim lahko doseže umik. Zato se lahko reče agresija.
Kako pa se ti zdi, ali je agresija drugačna pri mladem ali starejšem psu? Pri mladem psu, recimo do enega leta in pol, se še uči, kako izvajati pritisk. In tam so lahko odzivi bolj impulzivni. Mladi psi hitreje ugriznejo. Velikokrat zato, ker so še vajeni ščipanja, pa tega nismo nikoli pravilno naslovili.
Če grizenja nismo ustavili in smo ga samo preusmerjali na igračo, se pes ni naučil, da grizenje ni dovoljeno – naučil se je samo, kam ugrizniti. Če ni moja roka, bo ugriznil nekoga drugega. Vedno je povezano z vzgojo.
Pri starejšem psu je odvisno od njegove preteklosti. Če je že imel poškodbe in se je naučil, da se stvari rešujejo mirno, bo vedenje blažje. Če pa psa nikoli nismo naučili sodelovanja, lahko na stara leta pride do hudih težav, kjer psa sploh ne moremo več dotakniti.
Kaj bi svetovala lastniku, ki se boji svojega psa, ker ve, da lahko ugrizne, pa si mu vseeno želi pomagati? Če gre za bolečino, se najprej dogovorimo z veterinarjem za protibolečinsko terapijo, da je telo pod manjšim stresom. Druga stvar: navajanje na gobčnik. In potem vaje tudi preko gobčnika.
Najti je treba strokovno pomoč, nekoga, ki razume tako vedenje kot bolečino. Da se dela počasi, postopno. In ne razmišljati o agresiji kot o nečem zlobnem. Velikokrat vidimo, da se ljudje umaknejo, ignorirajo, ali pustijo psu, da sam odloča, ker mislijo, da bo potem bolje. Ampak pes se takrat ne umika več – gre v boj.
Resnost se pogosto začne šele, ko je že prepozno, ko lastnik sam ne zmore več. In takrat tudi mi ne moremo delati čudežev. Velikokrat pridejo k meni z odraslim psom velike pasme, ki lastnika že dolgo ne pusti blizu. In tega ne morem rešiti čez noč. To je delo, ki bi se moralo začeti veliko prej.
Na vprašanja je odgovarjala Tjaša Kovač
Če si želiš prebrati prvi del pogovora, ga najdeš tukaj.