Konec januarja sem prosila Tjašo, ki je strokovnjakinja za pasje vedenje, da odgovori na nekaj naših vprašanj, ki so v povezavi z bolečino in agresivnim vedenjem psov. V pogovoru je veliko odličnih nasvetov, ki vam lahko kot lastnikom psov pridejo prav ali ko se zgodijo kakšne poškodbe ali pa že pri navadnem previjanju rane, ki je običajno za psa neka neprijetna situacija. Za vse, ki bi si želeli individualnega svetovanja za kakšno vedenjsko težavo pa Tjašo lahko kontaktirate na njeni spletni strani www.naraven-pes.si
Kako pogosto se v praksi srečuješ z agresivnostjo pri psih v povezavi z bolečino?
Z agresivnimi vedenji se pravzaprav najbolj pogosto srečujem, gre za boj ali beg odziv, ki se pojavi, ko je pes pod stresom. In ja dosti krat je neka bolečina v ozadju, in ta bolečina je lahko razlog, da pes čisto spremeni vedenje.
Zdaj, če imamo mi neko močno pasmo, nam ne bodo takoj pokazali neke bolečine, kot da je nekaj narobe. Tudi mogoče šepanje ne bo tako hudo na začetku, dokler ne pride, do mogoče hujših spememb.
In pes mogoče na začetku ne pusti, da se ga dotika, ali pa je malo bolj razdražen. Naenkrat se pojavi hiperaktivnost do drugih psov. Ko so pod stresom se lahko pojavi to, da so bili prej odprte narave, do drugih psov, potem pa se naenkrat zaprejo. In ljudje dostikrat pomislijo, da je to povezano z nekim vedenjskim stanjem, da so oni kaj narobe naredili ali pa da ima pes slabo izkušnjo. Dostikrat pa to ni slaba izkušnja, ampak je dejansko vezano na bolečino, ki jo psi nosijo. In dlje časa, ko bolečina traja ta frustracija potem povzroča vse slabše vedenjsko stanje.
Se pravi, bi rekla, da v bistvu lastniki premalokrat povežejo agresivno vedenje z bolečino?
Premalokrat. Rekla bom še, da ljudje premalo dajejo pozornosti na svojega psa kako se giba. Zato jaz vsakemu rečem, da delajo določene specifične vaje. Rečem jim naj jih delajo enkrat na teden in opazujejo psa. In če vidiš spremembo v gibanju ali pa da pes malo drugače stvari dela ali pa da noče nečesa narediti, potem gre za neko bolečino.
Kakšna je razlika med “problematičnim vedenjem” in agresijo zaradi bolečine?
Praktično velike razlike skoraj ni. Mi to vidimo kot neko frustracijo. Samo, če mi zelo dobro opazujemo, bomo našli razliko. Se pravi, kot sem rekla že prej, če mi delamo te vaje, bomo videli neko spremenjeno gibanje.
Vse ostalo, bom rekla, se zelo med sabo povezuje, ker je v osnovi ista stvar – stres in frustracija, ki se gradi tekom časa. Tukaj bi moral biti človek zelo samokritičen, da bi rekel: ok, mogoče sem to napako naredil in to napako naredil v vzgoji, in da gre res za vedenjsko težavo. Če dava za primer reaktivnost do ostalih psov – se pravi, nepravilno delo s povodcem, konstantna tenzija na povodcu, premalo mej, da pes ne pozna besede ne, tukaj govorimo o vedenjski težavi. Jaz bom rekla, človek bi se moral sam toliko analizirati, kaj je sam narobe naredil, da lahko pride potem do nekega odgovora.
Najlažje pa je to, če prideš nekam k strokovnjaku, ki te vpraša vse skupaj, in potem jaz dostikrat ljudi pošljem k veterinarju naprej. Zato, da dobijo najprej pravo diagnozo. Če vidim, da gre za neko gibalno težavo, potem pa pošljem naprej psa na fizioterapijo.
Recimo, če pogledava samo pri Ice-u, ki ga je tačka bolela – to se je dolgo časa pojavljalo. In pri njem, vedenjske težave niso bile vidne, so se pa pojavljale v obliki naskakovanja blazine. Pes se je že naučil – oziroma jaz sem ga naučila – da ni reaktiven. Tudi živimo v naravi in sploh nimamo nekih trigerjev, ki bi ga frustrirali na vedenjski ravni. Je bila pa vseeno tako močna frustracija, da se je potem vklopila. In je probal to sproščati.
Kaj pa recimo prvi neki taki opazni znaki, da pes reagira na bolečino? Ali pa znaki stresa mogoče?
Mogoče bi jaz rekla, da se sprva začne odmikat ali pa kaže neko vznemirjeno vedenje. Pa človek to pripisuje ljubkosti ali pa nagajivosti, ampak začne počasi malo grickati čevlje, nežno, neko mladičkasto vedenje bi lahko opisala. Ampak to so že neki prvi znaki nelagodja. Psi pa to vse probajo prekriti na nek način.
Potem, če bi povezali zraven še neko lizanje tačke, recimo, da ga tačka boli, lahko takoj začnemo povezovati, v katero smer to gre. Potem, da se zmeraj uleže na tisto tačko, da jo proba skriti. Se pravi, skrivanje nekega predela.
Mogoče malo manjša interakcija z lastnikom. Lahko je bolj, bom rekla, zadržan.
Potem, kaj bi še bilo? Recimo, poslušnost lahko začne pešati. Se pravi, sedi pozicija, prostor pozicija, ker pri teh dveh pozicijah mi obremenimo praktično celotno telo. In lahko to zelo poslabša vajo ali pa vaje sploh noče več narediti. Človek tukaj pomisli, da je to trma ali pa da ga pes ne uboga, ampak ni to to. Večinoma je to povezano z bolečino.
Se pravi, v bistvu pri takih stvareh gre za to, da psa potem v tem položaju boli in ne to, da ne bi hotel delati. Ampak se izmika. Bom rekla tako, če nas boli noga, ne bomo šli tečt ali pa v hribe hodit takrat. In enako je pri psih.
Potem je lahko tud vlečenje na sprehodu. Ali zelo počasi hodi ali pa vleče na sprehodu, ker hoče čim prej zaključiti z njim.
Se pravi, mi imamo tukaj tako velik razpon, da moramo potem v različnih vedenjih iskati, kaj nam lahko kaže na bolečino. In več ko imamo znanja, več ko imamo, bom rekla, situacij, ko smo se s tem že srečali, lažje pridemo do odgovora.
Kaj lahko lastniki sami naredijo doma, da olajšajo psu življenje?
Tukaj bom rekla, prva stvar je zmeraj preventiva. Se pravi, če imamo mi preventivno že narejene določene vaje ali pa da smo psa že navajali, določenih dotikov, nam bo veliikoo lažje.
Če pa mi te vaje delamo takrat, ko je že problem in če mi psa nenadno navajamo na te pritiske – se pravi, lahko je samo stiskanje gube vratne ali pa malo močnejši oprijem – pse lahko zelo hitro to spravi v grizenje. In že tako je zafrustriran, mi pa še dodamo ta pritisk in to potem vodi v grizenje.
Edina varianta je preventiva prej. Ne takrat, ko se že nekaj zgodi. In jaz ljudem zmeraj povem: naredite prej vaje in ne takrat ko jih zares rabite. Ko enkrat rabite, je že prepozno. In takrat, na žalost, delamo na silo. Takrat pač moramo neko stvar narediti, ker je za dobrobit psa in za dobrobit njegovega zdravja nujno potrebna.
Mi moramo zaupanje zgraditi prej, takrat, ko ni prisotne bolečine. Ko je bolečina enkrat prisotna, je konec.
Recimo en primer, kako lahko psa pripravimo in delamo na prevetivi: ko je pes star dva, tri mesece, pride enkrat na mesec k veterinarju. K istemu veterinarju. Da se navadi na eno osebo. Ne zato, da ga veterinar pregleduje, ampak da ima samo pozitivno izkušnjo. Da se pes nauči, da se bo to zmeraj dobro končalo. Pes bo imel tukaj dobro izkušnjo. Recimo, postriže se kremplje, je za to nagrajen. In ko bomo mi rabili enkrat kri vzeti ali cepljenje, to ne bo katastrofa. Navadil se bo postopoma, ko se pes razvija in gradi odnos z okolico. To je najlažji način, da psa pripraviš na veterinarja.
Pri mladičku, starem dva ali tri mesece, ne more narediti skoraj nič škode nam, v smislu, če nas ugrizne. Pri enem letu in pol pa, če pes ni vajen, bom rekla, da imamo težavo. Zato preventiva.
In ne moremo potem od fizioterapevta ali veterinarja pričakovati, da bo naredil nek magičen dotik in bo pes kar vse pustil. Ne gre. Zmeraj je na lastniku. Preventiva, vedno.
V pogovoru odgovarja Tjaša Kovač, ki ima pasjo šolo in varstvo psov Naraven pes. Če jo hočeš kontaktirati za svetovanje, pasjo vzgojo, prevzgojo ali pa pasje varstvo (ps: poleti imajo kužki pri njej bazen ;D) jo lahko poiščeš tukaj.
One Response